Ko se je sonce zjutraj zbudilo
in so zapeli ptički povsod,
pikapolonca očke pomane
in se odpravi urno na pot.
Leta na trave, bilke in rože,
z bele marjetke
vzpne se na mak.
Ko pa jasminov grm obleze
pikapolonco vabi še slak.
Tu je obstala, premišljevala,
komu naj nese srečo in kam.
Že je zletela, k Janji se usela
in ji je rekla: »Srečo ti dam.«