Veter
Veter nam na okna trka,
po tečajih škriplje, štrka.
V sobi sem in tja se ziblje,
vse prebrska, strese, zgiblje:
žarke splaši, muhe zmede,
v pajčevino mehko sede,
s stene urno pod odeje
skoči kakor ptiček z veje
in nazadnje po vsej hiši
kolovrati, slepomiši.
Ven iz hiše čezme skoči
in od smeha skoro poči:
glej ga, skozi okno – smuk –
mi odnesel je klobuk!
