Čez zelene trate, grem med hribe v svate. Že tam gozd šumi, potok žubori. In pastirček vriska, na piščalko piska, srečen sem vesel, da bi ves svet objel.
Bele so planine, v cvetju že doline, spletel venec nov, s tisoč bom cvetov. Tam na oknu beli, bodo še dehteli, ko pa se ospo, novi se razcveto.
Kaj bi ne prepeval, svetu razodeval, da res ljubim jo, tole zemljico. Živa je narava, v vetru pesem plava Sredi teh gora, sreča je res doma.
