Štefana in Bertolin

 

Štefana in Bertolin

 

Bertolin je bil strašen temperament
Zaradi njega su babe, ku bi se reklo, padavale u žveniment.
Ma njega ni brigala nobena pupa, ne gospa,
samo ljepa Štefana mu pri srcu je bla.

Tisto leto na jesen jo glih mislu je vzet,
ma pršla je vuojska in Bertolin, ni blo druge, je mogu jet.
Se je Štefana prdušala, da bo ostala mu zvjesta,
en k bo pršu nazaj, bo njegova nevjesta.

Ma Bertolin je raztjegnu hramoniku soju,
si obrisu je solzu, en tako je zapoju:
“Moja Štefana, življenje al smrt,
ti si za mene, tko ku rajski vrt.
Ma boh ni tov, da b jest ratu tvoj mož,
bla svoj cajt si moja, vec moja ne boš.”

Bertolin je pisu Štefani vsak dan,
ma ona pa njemi zmeram menj an menj.
Ga je jenjala čakat, en jo drugi je vzov,
ka Bertolin se je vrnu, je vlih na ohcet pršov.

Se je vsedu za mizu in je gledal Štefanu,
kejšen drug bi jo scagu in jo zmerjal s putanu,
kejšen drug bi na ohceti nardu kašin.
E ja, kejšen drug, samo ne Bertolin.

Ma Bertolin je raztjegnu hramoniku soju…
si obrisu je solzu, en tako je zapoju:
“Moja Štefana, življenje al smrt,
ti si za mene, tko ku rajski vrt.
Ma boh ni tov, da b jest ratu tvoj mož,
bla svoj cajt si moja, vec moja ne boš.”

E je od takrat pasalo, e je že dosti let,
od takrat že stokrat se obrnu je svet.
So šle vašu loštji dve, tri države,
ma ni ugasnu ogenj, e ljubezni taprave.

Je umrla Štefana, en je umrov Bertolin,
ma ostov je en ljep, en ku bi se reklo, žlahten spomin.
Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli,
ma to ble so ljubezni, ku zdej jih več ni.

V kategoriji: