Vrtnice cveto, dišijo,
pelargonije žarijo.
Ribez, breskve se smehljajo,
žabe pesmi nam regljajo.
Tudi trave v cvet gredo,
kosec brusi si koso.
Pridno grabijo grabljice,
brišejo si potno lice.
Hruške slastne že medijo,
da se sline ti cedijo.
Rožnik …
Maj ali veliki traven
je za igro prav pripraven.
Skrivamo se in lovimo,
žogo brcamo, norimo.
V cvetju travnik je in gaj,
je razkošen mesec maj.
Med čebele nanose,
prve češnje dozore.
Pleve Miha vse od kraja,
zelje, papriko …
Zagotovo mali traven
najbolj je od vseh zabaven
zdaj z oblakov dež rosi,
zdaj spet sonce se smeji.
Rad april se z nami šali,
a čemu bi se ga bali?
Resda ni prav stanoviten,
a bolj ljubezniv kot siten.…
V sušcu prihiti pomlad,
rad se loti nas prehlad.
Primož v robec se usekuje.
k brhki Tjaši pogleduje.
Sonček je še ves sanjav
sliši ptičev se živžav
prva muha pribrenči,
primula se razcveti.
Vsak, kdor more, okopava
cepi pa …
Februar ali svečan niti
malo ni zaspan. Dnevi
daljši so za ped. sliši
vpitje se ujed.
Zvonček prvi ven pokuka,
plaščka nima ne klobuka.
Z leske mačice vise, zimsko
spanje h koncu gre.
Kmet že drevje obrezuje,
skrbno krošnje …
Januarček, januar,
prvi stopi v koledar.
Ljubi sneg, vihar, zmrzal
tale naš nepridiprav.
Veter tuli, stoka, piha,
Anica si v prste diha.
Za nameček burja smela
z glave kapo ji je snela.
Januar ali prosinec, zunaj
snežni je vrtinec. …
Moj čolniček iz papirja
v daljna morja si želi.
Dva komarja sta mornarja,
kapitana pa še ni.
Veter, ženi moj čolniček,
čisto rahlo vanj pihljaj.
Morje čuvaj moj čolniček,
da bo prišel cel nazaj. …
Drevesa so šla na sprehod
po ulicah.
Pa jih je na križišču
srečal strah.
Kaj bo pa zdaj?
Drevesa so v gozd pobegnila,
se z vejami tesno objela
in strah
v najtemnejšo senco zavila. …
Pride oktober –
zajce zazebe v podplate.
Pride oktober –
že jim drevesa iz listov
sešijejo zlate copate.
Topli copati
kakor cekini zvenijo.
Zato jih zajci sezujejo,
kadar bežijo.
…
Ko pomladni veter zapiha,
zapoje svet:
vsak list ima svojo pesem,
vsaka bilka,
vsak cvet.
Še jaz, ki tiste sem vrste,
da si zažvižgam na prste.
…
Svinčnik vsak dan v šolo gre.
Za vse težave nič ne ve.
nosijo ga po rokah
in pisanja ga ni strah.
…
Prste štejem:
dva, šest, tri.
Ne preštejem. Niso vsi.
Saj kdor hoče prste šteti,
mora pet in pet zadeti.
…
V televizorjih so majhni
otroci doma:
igrajo se, pojejo, plešejo –
le če jih pokličeš,
nihče nič ne sliši.
Kaj se hoče!
Takšni otroci so tudi
v naši hiši.
…
Drobne prstke imam,
da se mame držim.
Dokler ne zrastejo
se ne spustim.
…
Veverica, veverica,
bodi moja tovarišica!
Ni mogoče, ni mogoče –
sosed me za ženko hoče.
Mladičkov bodo polne veje!
K tebi pridem kdaj pozneje.
…
V sivi zori
čisto sivi
vstajamo.
siver plašče,
sive kape
si oblačimo.
Ko pa pride
zlato sonce,
se zasmejemo –
rdeča krilca,
bele srajčke
se zasvetijo. …
Na dveh tankih vejicah
luna visi
in se guglje.
Vsa srečna žari
in se tako smeji,
da se komaj
komaj vejic drži.
…


