Pribrenčala, priletela skozi okno je čebela. Nič vprašala ni, kar sedla je za mizo in pojedla, kar je Naceku ostalo, kar od brade mu je padlo, ko se z medom je gostil.
In že spet je odbrenčala, niti: "Hvala!" ni dejala, nekam v breg je odletela prva letošnja čebela; za spomin pa je pustila, kar so pela njena krila: "Spet prišla je k nam pomlad!"
