Ključna beseda: janez bitenc

Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.

Sonce pozdravlja nas,
zvončki cingljajo,
zlate trobentice
k plesu igrajo.

V vejah se zbirajo
pevci krilati,
murni pa godejo
spodaj na trati.

Rajajmo, rajajmo
zdaj na livadi,
rajajmo, rajajmo
v topli pomladi.

Naš kuža švrk in muc brkač
k potoku sta krenila
in hov, hov, hov
in mjav mjav mjav,
sta račke prepodila.

Potem sta naglo šla naprej,
za polje sta zavila
in hov, hov, hov
in mjav mjav mjav,
sta zajčka preplašila.

Ko v gozd junaka pelje pot,
se v volka zaletita,
nič več hov, hov,
nič več mjav, mjav,
kot blisk domov zbežita.

Zares, najlepše je doma,
spoznata potepuha,
potem ko mleko muc dobi,
naš švrk pa košček kruha.

Ko se je sonce zjutraj zbudilo
in so zapeli ptički povsod,
pikapolonca očke pomane
in se odpravi urno na pot.

Leta na trave, bilke in rože,
z bele marjetke
vzpne se na mak.
Ko pa jasminov grm obleze
pikapolonco vabi še slak.

Tu je obstala, premišljevala,
komu naj nese srečo in kam.
Že je zletela, k Janji se usela
in ji je rekla: »Srečo ti dam.«

Mravlja, mravljica
iz mravljišča kukala,
mravlja, mravljica,
kaj je videla?

V travi, travici
leze, leze, čudna stvar,
v travi, travici
polžek samotar.

Jojme, jojmene,
kaj če zleze na goro?
Jojme, jojmene,
potlej bo hudo.

Mravlja, mravljica,
v luknjico je smuknila,
mravlja, mravljica,
polžku je ušla.

Rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak,
to, kar jaz vem,
to, kar jaz znam,
to zares ne zna vsak.

Krasno brenkam na kitaro,
sem med pevci prvak,
rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak.

Zdaj z menoj veselo pojte,
da se sliši preko mlak,
rega, rega, rega, rega,
rega, rega, kvak, kvak.

Dežek pada, dežek gre,
žaba kuka iz vode.

Miha k vodi je prišel,
žabico bi rad ujel.

Žaba fantka se boji,
v lužo skoči, pa je ni.

Iz brloga gre lisica.
medved liže sladki med,
a za urno veverico,
lešniki so slastna jed.
En, dva, tri, en dva, tri,
zdaj mižiš ti.

Najlepšo hišico ima
naš pridni beli zajček,
se sveti vsa, kot bi bila
iz čistega zlata.

Tra, la, la, la, la, la, la, la,
tra, la, la, la, la, la, la,
se sveti vsa, kot bi bila
iz čistega zlata.

Živel je ribič
lep in mlad,
nekoč je šel na lov.
Tri koše ribic je ujel
in priveslal domov.

Ko s košev strese jih na tla,
se ena oglasi:
»Če ribič, me pustiš živet,
me pomnil boš vse dni.«

Je vrgel ribico v vodo,
glej, čudo se zgodi,
kot zvezda lepa deklica
pred ribičem stoji.

Čiv, čiv, čiv, čiv,
čiv, čiv, čiv, čiv,
kaj je vendar sredi njiv?

Živ, žav, živ, žav,
živ, žav, živ žav,
vrabček je nepridiprav!

Na skalnati otok
priletel je ptič
in spustil je zrno na tla.
Iz zrna je zraslo
visoko drevo,
visoko, tja gor do neba.

Med vejami gnezdi
na stotine ptic,
ki vse tako milo pojo,
in ko jih zaslišiš,
v trenutku zaspiš
in sanjaš prečudno lepo.