Oton Župančič, rojen 23. januarja 1878, umrl 11. junija 1949, je bil slovenski pesnik, prevajalec in dramatik. Smatramo ga za začetnika slovenske moderne, med katere spadajo še: Ivan Cankar, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov.

Med prvo svetovno vojno so o njem govorili celo kot o največjem slovenskem pesniku po Francetu Prešernu.

Rodil se je v vasi Vinica v Beli Krajini, tik ob meji s Hrvaško, kot sin premožnega trgovca. Med šolanjem je v začetku zahajal v družbo, v kateri je katoliške intelektualce zbiral socialni aktivist, avtor in politik Janez Evangelist Krek, toda že kmalu se je raje družil z mladimi modernisti. Študiral je na Dunaju, toda šolanja ni končal. Zato pa je tam spoznal študente iz Ukrajine in ukrajinsko ljudsko pesništvo, ki je imelo nanj velik vpliv.

Vrnil se je v Ljubljano in se zaposlil kot učitelj. Začel je objavljati poezije v literarni reviji Ljubljanski zvon, kjer se je srečal tudi z Antonom Aškercem. Nekaj let je preživel v Parizu in Nemčiji, potem pa je do druge svetovne vojne delal kot direktor gledališče Drama Ljubljana in kot direktor Mestnega arhiva, kamor ga je postavil takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar.

Med vojno je simpatiziral z Osvobodilno fronto in pisal pesmi za ilegalni časopis Antifašist. Po koncu vojne je postal poslanec v ljudski skupščini, dobil naziv »ljudski umetnik« in bil imenovan za častnega doktorja. Pokopan je na Žalah in v grobu skupaj z njim ležijo njegovi mladostnimi prijatelji slovenske moderne:  Ivan Cankar, Dragotin Kette in Josip Murn.

Njegova najpomembnejša dela so:

Poezije za odrasle:
Čaša opojnosti (1899)
Čez plan (1904)
Samogovori (1908)
V zarje Vidove (1920)
Zimzelen pod snegom (1945)

Otroške pesmi
Pisanice (1900)
Lahkih nog naokrog (1913)
Sto ugank (1915)
Ciciban in še kaj (1915)

Dramska dela
Noč za verne duše (1904)
Veronika Deseniška (1924)

Veliko je tudi prevajal, še posebej so znani njegovi prevodi francoskega dramatika Moliera in angleškega dramatika Shakespeara.

Otroci ga bodo vedno najbolj poznali po Cicibanu in zbirki Mehurčki. Kdo ne pozna njegovih pesmic: Ciciban in čebela, Ciciban - cicifuj, Ciciban zaspi (uspavanka ), ...

Kadar se ciciban joče
Ciciban se cmeri,
za dve mili Jeri.
Hitro, hitro meh za smeh,
vleci ga po vseh koteh,
meči ga ob tla, pod strop,
in ob steno, hop, hop, hop!
Pok! - se meh razpoči,
smeh iz njega skoči. 

• Otroške uganke
• Siničja izštevanka
• Ciciban - cicifuj
• Ciciban in čebela