loader

Kila ali hernija je izbočenje struktur trebuha. Pogosteje kot pri ženskah se pojavi pri moških ter fantkih – zaradi naravne šibkosti mišic trebušnega dela. Razmik oslabelih mišic, skozi katere se izboči kila, povzroča zvišani pritisk v trebušni votlini. To je pogosto posledica dvigovanja bremen, vztrajnega kašlja ali pa odvajanja. Kila lahko vsebuje maščobno tkivo ali pa del tankega črevesa. Pojavi pa se v obliki otekline, in sicer na različnih delih stene trebuha. Najpogosteje se pojavi kot oteklina v predelu modnika ali pa v predelu dimelj. Bolečina ob tem pa sploh ni nujno prisotna. Običajno povsem izgine v ležečem položaju.

Odprte operacije kile praviloma narekujejo kožno incizijo v predelu kile. Poseg je možen tako v lokalni kot v splošni anesteziji. Pri operaciji kirurg torej naredi v predelu kile incizijo, črevo ter peritonej pa potisne nazaj v votlino trebuha. Mišična stena se mora učinkovito utrditi s šivi. Če je potrebno se za dodatno utrditev namesti tudi sintetična mrežica, incizijo pa se zapre.

Cilj operacije kile

Poglavitni cilj operacije kile je seveda učvrstiti trebušno steno pa tudi zmanjšati možnost za ponovni nastanek kile. Direktne ter indirektne kile se lahko z lahkotnim pritiskom vrnejo skozi ingvinalni kanal, in sicer nazaj v trebušno votlino. Kila je seveda lahko precej nevarna, saj je možnost, da se del struktur, na primer črevo, ujame ali pa celo zavije znotraj nje. To pa prekine lastno oskrbo s krvjo.

Operacija kile je pri ženskah redkejša, kot pri moških.
Kila ali hernija je izbočenje struktur trebuha, ki se pogosteje kot pri ženskah pojavi pri moških ter fantkih (zaradi naravne šibkosti mišic trebušnega dela), razmerje med ženskami ter moškimi pa je 1 : 12.

Del črevesja lahko odmre. Slednje zahteva precej bolj skrbne pa tudi bolj zahtevne operacije kile. Kila praviloma raste s časom, posledično je torej nujno potreben kirurški poseg.

Vrste kil glede na lokacijo

Glede na samo lokacijo se kile delijo na več vrst. Glede na življenjsko obdobje kile najpogosteje nastajajo v predelu dimelj. Razmerje med ženskami ter moškimi pa je 1 : 12. Prav tako kila lahko nastane tudi v trebuhu, na genitalijah ali pa na stegnu.

Cilj operacije kile na mestu popka.
Glede na lokacijo se kile delijo na več vrst. Na mestu popka nastane tako imenovana umbilikalna kila.

Kil je torej več vrst. Pooperativna kila nastane na mestu, kjer je bila izvedena predhodna operacija. Na mestu popka nastane tako imenovana umbilikalna kila, indirektna ingvinalna kila na nastane na notranji strani kile.

Tipični simptom za ingvinalne kile

Eden od tipičnih simptomov za ingvinalno kilo je oteklina na eni ali celo na obeh straneh dimelj. Pojavi se lahko nenadoma ali pa raste s časom. Izgine pa v ležečem položaju. Pri moških se takšna kila pojavi v olbiki otekline v modniku.

Ob naporu osebe s kilo spremlja ostra bolečina in nelagodje, predvsem pri dvigovanju bremen ter pri športnih vadbah. V mirovanju pa bolečina popusti. Pojavlja se tudi občutek zatezanja v predelu dimelj ter pekoč ter žgoč občutek v izboklini. Če je kila inkancenirana, se poleg omenjenih pojavljajo še drugi dodatni simptomi.

Rekonstrukcijska in plastična kirurgija

Rekonstrukcijska in plastična kirurgija velja za kirurško stroko, ki se ukvarja z operativnim popravljanjem pridobljenih ali pa prirojenih nepravilnosti ter deformacij v videzu in funkciji posameznikov. To počne s pomočjo premestitve ali presaditve tkiv pa tudi s pomočjo uporabe vsadkov iz umetnih materialov.

Cilj operacije kile je učvrstiti trebušno steno in zmanjšati možnost za ponovni nastanek, če je potrebno z namestitvijo sintetične mrežice.
Poseg operacije kile je možen tako v lokalni kot v splošni anesteziji. Mišična stena se mora učinkovito utrditi s šivi. Če je potrebno se za dodatno utrditev namesti tudi sintetična mrežica.

V stari grščini beseda plastika pomeni umetnost oblikovanja. Lahko torej rečemo, da je plastična kirurgija oblikovalna kirurgija. Prizadete dele telesa obnavlja in oblikuje tako, da bi bil njihov videz kar najboljši. Za presaditev se uporablja maščobno tkivo, kožo, kostnino, mišice, režnje oziroma fascije, hrustančevino. Za vsaditev pa plastična kirurgija uporablja torej umetne materiale oziroma vsadke. Sama stroka organsko ni opredeljena, saj lahko posega na prav vse dele našega telesa.

Začetki plastične kirurgije

Začetki plastične kirurgije segajo že v tretje tisočletje pred našim štetjem. Opise kirurških posegov na obrazu lahko najdemo na najstarejših egipčanskih papirusih. Omenjajo se rinoplastika, operacija ušes, ustnic pa tudi presajanje kože. Tudi starogrški, starorimski ter bizantinski zdravniki so poznali omenjene metode.

Posegi s področja plastične kirurgije so bili v srednjem veku opuščeni. Plastična kirurgija pa se je pričela ponovno vzpostavljati šele v času renesanse. Iz tega časa so znani opisi tehnik čeljustne kirurgije, operacije vek, popravljanja ginekomastije, začetkov sodobne mamaplastike oziroma operacije na dojkah.

YouTube video
Plastično-rekonstrukcijska kirurgija.

Plastično-rekonstrukcijska kirurgija izjemno napreduje v šestdesetih pa tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še posebej je viden napredek pri obravnavah prirojenih nepravilnosti pa tudi deformacij na različnih delih telesa. Zelo opazna je še izboljšava oskrb poškodb in njihova timska obravnava, ne nazadnje še zdravljenje opeklin. Tedaj so se izvajali številni rekonstrukcijski posegi, na primer zamenjave obolelih sklepov s sklepnimi protezami iz silikona.

V kategoriji: