Uganka je kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ).
Uganka je torej kratka pesmica, ki vsebuje v sebi zanko, ki jo je potrebno rešiti.
Prve uganke segajo že v obdoje Antike. Takrat so duhovniki v preročiščih odgovarjali na vprašanja ljudi v obliki ugank, saj so se s tem, da so se izognili neposrednemu odgovoru, rešili kakšne hude zamere. V svojih delih so uganke uporabljali dramatiki oziroma njihovi glavni junaki: Sofokles, Shakespeare, Schiller, v slovenski literaturi je znan primer v knjigi Divji lovec, ki jo je napisal Fran Saleški Finžgar.
Eden prvih, ki je začel pri nas zapisovati uganke je bil Marko Pohlin (1735—1801). Izdal jih je v knjižici z dolgim naslovom “Kratkočasne uganke in druge čudne kunšte iz bele šole Petra Kumrasa”.
Primer ene njegove uganke:
Če tebi v roke podam
tok iz rok spustiš,
ko očem tebi iz rok uzet
tok napustiš.
Kaj oče tu za ena beseda biti?
Največkrat so predmet uganke mak, palica, sanje, lakota, sito, denar , jama, jajce, ključ, čebela, pero, metla , luč, rak, pav, žoga, žaga itd. Ker v različnih krajih ljudje isto stvar različno poimenujejo, so tudi uganke zato v različnih krajih različne. Večina pa jih na koncu vpraša enako: Kaj je to?
Po Pohlinu je bil naslednji veliki Slovenec, ki je zapisoval uganke, prvi slovenski pesnik: Valentin Vodnik (1758-1819). Izdajal jih je najprej v Veliki pratiki (od leta 1796) in kasneje v Mali pratiki. Drugi znani zapisovalci so še: Janez Trdina, Fran Erjavec in Vinko moderndorfer (»Koroške uganke”), Josip Stritar (1836-1923) pa jih je pisal kar sam.
Oton Župančič je imel uganke zelo rad in jih je začel pisati že zelo zgodaj. Prve ja napisal že v gimnaziji, potem pa jih je dolgo časa zbiral in naposled izdal leta 1915 v knjižici z naslovom Sto ugank – tristo zadrg, tristo zank.
Uganke so v knjigici razdeljene v posamezne smiselne sklope:
– prve govorijo o naravi, podeželju, polju in drevesih
– drugi sklop zajema kmečko domačijo, opravila in živali
– tretji del govori o cerkvi in verskih obredih
– četrte govorijo o svetlobi in vesolju
– v zadnjem, petem delu, pa so uganke s tematiko primorske pokrajine in domovine
Večina ugank je v obliki kratke pesmice v dveh ali treh stihih in različnih ritmih. Nekatere so lahke in primerne za najmlajše otroke, nekateri orehi, kot ugankam tudi radi rečemo, pa so precej trdi in so namenjeni bolj staršem.
Tudi kasneje so mnogi pesniki, ki so pisali otroške pesmice, zapisali kdaj pa kdaj tudi kakšno uganko. Najbolj znani so: Manica Komanova, Vera Albrehtova, Marijana Željeznova-Kokalj, Ivan Matelič, Alojz Gradnik, Matej Bor,Gustav Strniša, Mile Klopčič, Črtomir Šinkovec, Cveto Zagorski, Jože Šmit in še mnogi drugi.
Na strani Micka.si so zbrane uganke veliko avtorjev in gotovo lahko prav vsak izmed vas najde tudi kakšno uganko zase.
Uganka je kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ).
Oton Župančič je imel uganke zelo rad in jih je začel pisati že zelo zgodaj. Prve ja napisal že v gimnaziji, potem pa jih je dolgo časa zbiral in naposled izdal leta 1915 v knjižici z naslovom Sto ugank – tristo zadrg, tristo zank.
