Uspavanka za Evo

 

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta Luna prikima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči, da naša Eva lahko zaspi.

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta Luna prikima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči, da naša Eva lahko zaspi.

Pa naj zaspi, naj skrije svoje trudne oči,
pa naj zaspi, da se malo srce umiri
in naj sanja le o lepih stvareh.
Ko sonce zbudi jo, na ustih bo smeh.

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
Evin kužek zalaja, se poslovi.
V kraljestvo škratov, sanj in vil
jo nese sila nevidnih kril.

In že leti daleč proč od tega sveta,
od tega kar ne razume in kar ne pozna,
saj jo čaka svet drugačen od sanj.
Kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran?

Boj se ljudi, ki ne znajo jokati,
ne gledajo v oči in ne znajo stisnit’ dlan!
Boj se množic, ki mahajo s pestmi,
šoferjev s klobuki, nabitih na volan!

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta Luna prikima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči,
da naša Eva lahko, pst! zaspi. 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *