Veter

Veter

Veter nam na okna trka,
po tečajih škriplje, štrka.

V sobi sem in tja se ziblje,
vse prebrska, strese, zgiblje:

žarke splaši, muhe zmede,
v pajčevino mehko sede,

s stene urno pod odeje
skoči kakor ptiček z veje

in nazadnje po vsej hiši
kolovrati, slepomiši.

Ven iz hiše čezme skoči
in od smeha skoro poči:

glej ga, skozi okno – smuk –
mi odnesel je klobuk!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *