Abeceda

 

Abrakadabra
Anka žebrala,
Anka neugnanka
A napisala.

Breze šumijo,
bele, sanjave,
brstje zakriva
brezovčkom glave.

Cvrček poveže
culo si v travi,
cesto pogleda,
culo spet spravi.

Čukec poprosil
čukljo je v gaju:
»Čukajva tiše,
čujejo naju!«

Dež gre,dežuje,
dajte dežnike:
deklicam majhne,
dečkom velike!

"Ena in ena …"
Evica šteje.
"Edo, povej mi!"
Edo  sec smeje.

Fig so mu dali.
»Fant, na, pokusi!«
»Fige? Ne, smokve!«
Fant jim zabrusi.

Gozd se prebuja,
grmi brstijo,
glog je že v cvetju,
gabri še spijo.

Hiša na hribu.
Hruška ob steni:
hlad ti ponuja,
hrušk da jeseni.

Iščemo konja,
iskra, stasita:
iskre prše naj
izpod kopita!

Ježevka kara
ježke lenuhe:
»Jajčka? Ne boste,
jejte kar muhe!«

Krilo obleče
Katka si sama,
kito ji splete
kdaj pa kdaj mama.

Lonček je ladja,
lužica morje,
lejte: še mavrice
lok čez obzorje…

Muca je snoči
mleko polila,
meni pa rekla:
»Miš ga je spila.«

Norčki pa taki:
Nagci hodili,
noski od mraza
nahod dobili.

Olga na vrtu
oso je uzrla,
ojoj zavpila
očke zaprla.

Pikapolonico
pobje so ujeli,
pikapolonici
pike prešteli.

Race so v reki
rake iskale,
ribe so v strahu
repke skrivale.

Sonce ošabno
svečo zakrije.
Sonce zaide,
sveča zasije.

Štori ležijo
širom po jasi,
»štor« je ubogi
šolarček včasi.

"Tačko, daj tačko"!
Tanja de psičku.
"Tinetu, meni,
tetki pa stričku!"

Ura priganja:
"Urška, ne spati,
uči, le uči
u se pisati!"

Veter ob reki
vrbo zaziba,
veje šibe se,
vrh se upogiba.

Zvezda prijazno
zemljo pogleda.
»Zdravo,« ji reče,
»zdravo, soseda!«

Žita zorijo,
žetev že čaka;
žejna ob suši
žabica kvaka.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *